O bonbonih Šumi, mehkih

  

     En dan je en dijak šuškal med uro s papirčki Šumi bonbonov in me spravljal v delirij (tudi klikanje s kuliji me), zato sem ga poslala ven. Edino pravilno. 

Ko smo imeli naslednjo uro, ga uočim, kako spet gloda bonbone. 

Pa ga vprašam: "Pa menda ne ješ spet bonbonov?"

"Ja, jih. Boste tudi vi enega?" 

Jaz: "Bom, hvala." 

In pazi zdaj! Dečko, meter in devetdeset, vstane z vrečko bonbonov v roki, gre proti meni in me ves čas gleda v oči (pa kaj je mislil, da ne vidim potem njegovih rok ...???), vzame jagodne bonbone ven iz vrečke. Tista preostala dva ponudi meni. Ja, res! 

Jaz: "Pa kaj si zdaj pred menoj vzel ven bonbone, da ne bi teh pojedla?" 

Mulo: "Ja, ti so res dobri!" 

😕

   

       

 

         Ajde, za probo o  čeladi!⛑

   

     V glavnem! Saj veste, kako so na cesti vedno dela. Zato grem vsake toliko v službo s kolesom. Popolnoma oblečena in pripravljena in res pridem dobre volje v službo, ni ga čez sveži smog. Da ne omenjam, kako vzvišeno se počutim nad vozniki avtomobilov. 

Všeč mi je tudi, kako profesionalno se pozdravimo jutranji kolesarji med seboj. Nekaj pa mora biti tudi na čeladi, ki je sicer hčerkina, ker me pozdravljajo tudi kakšni gradbeni delavci.